[ Pobierz całość w formacie PDF ]

"Prepri~an sem, da bo{ opravil tudi z ve~ morakvarji naenkrat," se
mu je nasmehnil Wulf. "Ampak zdaj potrebuje{ nekaj krepkega. To je
iz Treh metel, dvomim, da si ga `e pil..."
Iz aktovke je privlekel dve steklenici.
"Maslenu{ek!" je vzkliknil Harry.
Wulf je privzdignil obrvi in Harry se je zavedel, kako se je izdal.
"Aja... Ron in Hermiona sta mi ga prinesla iz Meryascoveene," se
je hitro zlagal.
"A tako," je rekel Wulf, ki ga to ni povsem prepri~alo. "No, na
zmago Gryfondoma proti Drznvraanu! Pa ne, da navijam za vas, saj
sem profesor..." je {e hitro dodal.
Nekaj ~asa sta tiho srkala izvrstni napitek. Nato pa je Harry
kon~no zbral dovolj poguma in vpra{al profesorja nekaj, kar ga je
pomalem glodalo `e dalj ~asa.
"Kaj imajo morakvarji pod kapuco?"
Profesor je zami{ljeno odlo`il steklenico.
"Hmmm... Edini, ki to resni~no vedo, nam `al ne morejo povedati.
Morakvarji kapuco namre~ dvignejo samo takrat, kadar pose`ejo po
svojem najstra{nej{em oro`ju."
"Kaj pa je to?"
"Imenujemo ga Morakvarjev poljub," mu je hladno odgovoril Wulf.
"Verjetno se pod kapucami morakvarjev skrivajo tudi nekak{na usta.
Kajti ~e ho~ejo koga povsem izni~iti, ga poljubijo... in mu s tem
izsesajo du{o."
Harryju se je zaletelo.
"Kaj?! S poljubom te ubijejo?"
"O ne," je odkimal Wulf. "Morakvarjev poljub je veliko huj{i od
smrti. Mo`gani in srce ti delujejo {e naprej, `iv si, a brez du{e. Niti
samega sebe se ne zaveda{ ve~, nobenih spominov nima{, nobenega...
ni~esar ve~ nima{ in nikdar si ne bo{ ve~ opomogel. Samo... `ivel
bo{. Kot prazna {koljka. Tvoja du{a pa je izgubljena. Za vedno."
Wulf je napravil po`irek maslenu{ka, nato pa nadaljeval: "Danes
sem v Prero{kih novicah prebral, da taka usoda ~aka Siriusa Blacka.
Ministrstvo je morakvarjem dalo uradno dovoljenje, da mu izsesajo
du{o, takoj ko ga najdejo."
Harryja je misel, da ti lahko nekdo skozi usta izsesa du{o,
popolnoma osupnila in za trenutek je nepremi~no obsedel. Potem pa se
je spomnil na Blacka.
"Prav mu je," je nenadoma rekel.
"Misli{?" je lahkotno vpra{al Wulf. "Res misli{, da si kdorkoli
zaslu`i kaj takega?"
"Ja," je uporno zatrdil Harry. "Vsaj... Vsaj nekateri si to
zaslu`ijo..."
Profesorju bi z veseljem razlo`il, kaj je po naklju~ju sli{al v Treh
metlah. Toda obenem bi mu moral povedati, da je {el v
Meryascoveeno brez dovoljenja, to pa Wulfu gotovo ne bi bilo v{e~.
Zato je hitro spil maslenu{ek, se zahvalil profesorju in od{el iz
u~ilnice za zgodovino ~arovni{tva.
@elel si je, da ne bi vpra{al, kaj se skriva pod morakvarjevo
kapuco; tisto o Poljubu je bilo preve~ grozno. A kljub temu si je
posku{al predstavljati, kako bi se po~util, ~e bi mu izsesali du{o.
Zatopljen v mra~ne misli se je sredi stopnic zaletel naravnost v
profesorico McHudurro.
"Kaj, ko bi gledal, kje hodi{, Potter?!"
"Oprostite, gospa profesor."
"Ravnokar sem te iskala v gryfondomski dnevni sobi. Na, tukaj jo
ima{. Vse smo poskusili. Zdi se, da je z njo vse v najlep{em redu. [e
vedno pa me zanima, kdo te ima tako rad, da ti podarja take re~i.
^e izve{, mi le povej."
Harryju se je povesila ~eljust. McHudurrova je v rokah dr`ala
Ognjeno strelo in videti je bila kot nova.
"Mi jo res vra~ate?" je komaj sli{no vpra{al. "^isto zares?"
"^isto zares," je pritrdila McHudurrova in se mu od srca
zasmejala. "Prepri~ana sem, da bi se rad pred sobotno tekmo dodobra
navadil nanjo. Pa {e nekaj, Potter. Ne bi bilo slabo, ~e bi zmagali.
Potrudi se, prosim. Sicer bomo `e osmo leto zapored ostali brez
pokala. Profesor Raws me je ravno sino~i z u`itkom opomnil na to."
Harry je ostal brez besed. Z metlo v rokah se je pognal po
stopnicah proti Gryfondomu, ko je zavil okoli vogala, pa je zagledal
Rona. Ta mu je do u{es nasmejan tekel naproti.
"Ti jo je dala? Krasno! Poslu{aj, mi jo da{ za en krog? Jutri?"
"Ja, seveda," je takoj pristal Harry, ki se je kljub naporom
zadnjega meseca po~util tako lahkega, da bi lahko poletel kar brez
metle. "Ve{, kaj? Po mojem bi se morala pobotati s Hermiono.
Samo pred Blackom me je hotela obvarovati."
"Ja, no, prav, no" je veliko manj veselo zagodrnjal Ron. "V dnevni
sobi je, za spremembo se malo u~i."
Ko sta pri{la do hodnika, na katerem je bil vhod v njihov stolp,
sta zagledala Nevilla. Ta je kle~al pred sliko sira Volinbicka, ki ga ni
spustil skozi.
"Zapisal sem si ga," se je Neville `e skoraj jokal, "ampak listek
sem nekje zgubil!"
"Ti la`nivo prase!" je zarjovel sir Volinbick. Ko pa je opazil
Harryja in Rona, je hitro dodal: "Lep ve~er vama `elim, krepka mlada
svobodnjaka! Le bli`e, pa vklenita tega kmeta in v keho ga vrzita! V
sveti{~e va{e je posku{al vdreti!"
"Ta pa res ne odneha," je zagodrnjal Ron, ko sta s Harryjem
stopila k Nevillu.
"Ja, ne odneha, jaz pa sem izgubil gesla!" je zacmihal Neville. "Na
za~etku tedna sem ga prisilil, da mi je povedal vsa gesla, ki jih bomo
potrebovali do te nedelje. Saj vesta, da si kar naprej izmi{ljuje nova,
jaz pa jih zmeraj pozabim. No, zdaj pa ne vem, kje sem pustil listek,
na katerega sem jih napisal!"
"Bljahldi, dahldi," je rekel Harry. Sir Volinbick se je nejevoljno
namrgodil, a jih vseeno spustil v dnevno sobo.
Takoj ko je Harry pomolil glavo skozi luknjo, je v Gryfondomu
zavr{alo od vznemirjenja. Vsi so se zdrenjali okoli njega in se ~udili
Ognjeni streli.
"Kje si jo dobil, Harry?"
"A lahko malo sedem nanjo?"
"Si jo `e preskusil, Harry?"
"Drznvraanovci s tistimi zastarelimi ^istometi nimajo najmanj{e
mo`nosti za zmago!"
"A se je lahko dotaknem, Harry?"
So{olci so se pribli`no deset minut gnetli okrog Harryja, si
podajali njegovo novo metlo in jo ob~udovali iz vseh mo`nih kotov.
[ele nato se je mno`ica nekoliko razred~ila in Harry je kon~no opazil
Hermiono. Bila je edina, ki ni pohitela zraven, sklanjala se je nad debelo
knjigo in trmasto bol{~ala vanjo. Harry je skupaj z Ronom stopil do njene mize
in {ele takrat je dvignila glavo.
 "Nazaj sem jo dobil," je rekel Harry, se nasmehnil in ji pokazal
Ognjeno strelo.
"No, vidi{! Ni~ ni bilo narobe z njo!" se ni mogel zadr`ati Ron.
"Lahko pa bi bilo," se je branila Hermiona. "Mislim, zdaj vsaj ve{,
da je popolnoma varna!"
"Ja, to je pa tudi res," je priznal Harry. "Najbolje bo, da jo kar
pospravim..."
"Jo bom jaz," se je navdu{eno ponudil Ron. "Tako ali tako moram
[krabi dati Podganje krep~ilo."
Ognjeno strelo je prijel tako previdno, kot bi bila steklena, nato pa
jo je odnesel navzgor proti fantovskim spalnicam.
"Lahko prisedem?" je Harry vpra{al Hermiono.
"No, prav," je pristala Hermiona in umaknila s stola velik kup
pergamentnih zvitkov.
Harry se je ozrl po polni mizi. Opazil je nenavadno zapleteno
numerolo{ko nalogo, pa dolgo seminarsko nalogo za bunkljelogijo z
naslovom ,Zakaj bunkeljni potrebujejo elektriko?' in prevod starega
besedila, napisanega v runah, s katerim se je Hermiona ravnokar
mu~ila.
"Kako zmore{ vse to?" jo je vpra{al Harry.
"No ja... Saj ve{. Pridna sem," je skomignila Hermiona. [ele zdaj
je Harry opazil, da je videti vsaj tako izmozgana kot profesor Wulf.
"Zakaj ne pusti{ enega ali dveh predmetov?" ji je predlagal, ko je
opazoval, kako med mno`ico knjig i{~e slovar run. [ Pobierz całość w formacie PDF ]